 |
-12.08.2010
Dopolnjen osnutek od...
Objavljamo dopolnjen...
več...
| -22.07.2010
Na Ajdovcu obnovljen...
Objavljamo tiskovno ...
več...
|
|
|
 |
-05.08.2010
Obcinski prostorski ...
Objavljamo dopolnjen...
več...
| -02.08.2010
Trški dnevi 2010...
Objavljamo fotorepor...
več...
|
|
|
 |
-31.12.2010
Koledar prireditev 2...
Objavljamo koledar p...
več... |
|
|
|
|
|
Zgodovina
|
Moj kraj Žužemberk
(Vlado Kostevc)
|
Nad zeleno reko pečina
in na pečini grad.
Vsepovsod na njem zgodovina,
Rast, razcvet in propad.
Te verze je zapisal Tone Pavček v pesmi z naslovom Žužemberk, ki je
bila objavljena v drugem suhokranjskem zborniku 2000.
Žužemberk leži na obeh straneh reke Krke, ob križišču cest Ivančna
Gorica-Črnomelj in Novo mesto ter Trebnje-Dvor-Kočevje. Je prestolnica
Suhe krajine, ki sega od Muljave do sv.Petra,
Brezove Rebri in Dobrniča.
Naselje, iz katerega se je razvil srednjeveški trg Žužemberk, je imelo
že svojo zgodovino, saj so te kraje naseljevali že Iliri in Kelti,
Rimljani pa so speljali skozi pomembno rimsko cesto. Današnje naselje
se je razvilo ob gradu, po katerem je Žužemberk dobil tudi svoje ime.
Ker so na bližnjem griču, imenovanem Einsenberg (današnja Zafara),
kopali železovo rudo, so grad poimenovali Seinsenberg, domačini so to
preoblikovali v Žužemberk. To je le prva izmed treh izpeljank imena.
Grad in kraj naj bi dobila ime tudi po staronemški besedi 'sousen',
kar pomeni šumeti, bučati, po šumenju reke Krke preko naravnih
lehnjakovih slapov pod gradom. Ime gradu in kraja pa naj bi bilo
izpeljano celo iz slovenskega imena zožen- breg, to preoblikovano v
Seinsenberg in nato zopet v Žužemberk.
Ko govorimo o Žužemberku, ne moremo mimo dolenjske lepotice, reke
Krke, ki ravno pod gradom ustvarja ene izmed najslikovitejših
lehnjakovih slapov oziroma pregrad. V njej so nekoč plavali povsod
znani krški raki, ki so bili ena izmed najimenitnejših jedi na
cesarskem dvoru na Dunaju. Žal je rake konec 19. stoletja pomorila
kuga in vsi kasnejši poskusi, da bi rake ponovno naselili, so bili
neuspešni. Danes v Krki plavajo mrene, kleni, platnice, postrvi,
najde pa se tudi kakšen sulec, vendar rib ni več toliko, kot jih je
bilo nekoč, ko so jih lovili kar s koši.
Kdaj je bil postavljen grad bi težko rekli. Omenja se letnica 1000,
ki je bila vklesana nad vhodom v štirioglati romanski stolp, zraven
pa je bila leta 1046 zgrajena grajska kapela sv.Urha. Grad je bil v
svoji zgodovini mnogokrat dozidan, največjo dozidavo pa omogoči turški
davek, s katerim da knezoškof Krištof Raubar v letih od 1526 do 1533
grad utrditi s sedmimi obrambnimi stolpi ali bastijami. Grad postane
nezavzetna trdnjava. Jurij in Wolf Engelbet Turjaška, ki sta bila
najprej najemnika gradu, leta 1538 ga tudi kupita. Z gradom pa so
povezane še mnoge legende in znana imena. Omenimo vsaj dve.
Leta 1559, na svečnico in semanji dan, je grad zavzel Gregor,
nezakonski sin Jurija Turjaškega z osemnajstimi Napolitanci. Vendar
zavzetje ni trajalo dolgo, saj je bil v bližini Herbart Turjaški,
takratni general Hrvaške krajine, ki premaga napadalce. Ti pobiti in
vrženi čez obzidje žalostno končajo v gozdovih, kjer jih pojedo divje
zveri.
Glede na ta dogodek je leta 1560 cisterijanski menih Janez Faitan
spisal pesnitev Seisenbergensis Tumultus, Ropot v Žužemebrku.
Ohranjeno in prevedeno je le nekaj verzov.
V sredi Ilirije dviga se kraj nad globoko ožino,
močna trdnjava, kljubest in odpor za vsako orožje,
kraj, ki ga kroti Turjačanov rod že leta in leta,
rod, ki je svoje ime že v premnogih bojih proslavil,
staro ime, povzeto od tura al divjega zobra.
Skozi ta kraj se reka Krka poganja,
ki med skalovjem bučeč,
daje z gromkim šumenjem in truščem
kraju in gradu ime
ter liže trdnjavsko obzidje.
Tudi druga legenda je žalostna.
Decembra 1575 udomačena medvedka pokonča grofico Ano von Eck z Brda,
ženo Ivana Turjaškega. V spomin na ta žalostni dogodek zasadijo lipo
na trgu.
Žal je več stoletna lipa rasla le do leta 1999, ko so jo
morali požagati.
Po spominih župnika Alojza Zupanca, ki je bil neverjeten popisovalec
zgodovine teh krajev, so bili na žužemberškem gradu rojeni takratni
poveljniki vojsk, deželni glavarji in tudi prvi minister v
habsburški monarhiji.
Leta 1557 se je rodil Andrej Auersperg Šumberski, sin Wolfa
Engelberta, ki je doštudiral v Padovi. Izkazal se v bitki s Turki
pri Sisku leta 1593, kjer so Turke popolnoma porazili. Andrej je po
bitki dobil priznanje od papeža in cesarja ter postal kranjski Ahil.
Žal je že naslednjega leta umrl in tako je šumberska veja Turjačanov
prešla z dedno pogodbo v last Turjaških Auerspergov.
Na obletnico bitke se je leta 1610 rodil Wolf Engelbert, sin Dietricha
Turjaškega, ki je postal deželni glavar Kranjski in je bil dober
prijatelj Vajkarda Valvasorja.
Leta 1615 pa se je rodil Žužemberčan, ki je dosegel daleč najvišji
položaj, Janez Vajkard Auersperg. Bil je vzgojitelj cesarja
Ferdinanda III., pridobil si je naslov knez, ogromno bogastvo in
kasneje postal celo prvi minister v habsburški monarhiji. Zaradi
svoje želje po kardinalskem naslovu je bil 1669 odstavljen, vrnil
se je v Žužemberk, kjer je leta 1677 umrl. Njegov pravnuk, Jožef
Franc Anton vojvoda Auersperg, pa je leta 1783 postal kardinal in
s tem so se uresničile sanje pradeda Janeza Vajkarda.
Toliko o zanimivih legendah in pomembnih možeh in ženah.
Kdaj je Žužemberk dobil trške pravice, ni natančno znano,
najverjetneje pa v 14. stoletju, saj se leta 1399 v menjalni pogodbi
za župnijo Dobrnič in Tržič omenja že kot trg Žužemberk. Za nastanek
trga je bilo pomembno, da je stal na križišču cest, trden grad pa je
nudil tržanom potrebno varstvo in zaščito. Trg je imel pravico do
prirejanja sejmov, svojo voljeno samoupravo in sodstvo. Tržani so
bili predvsem obrtniki ali manjši kmetje.
V Žužemberku in njegovi okolici se je krščanstvo razvilo iz
pražupnije v Dobrniču. V Žužemberku in njegovi bližnji okolici
je bilo kar pet cerkva, med katerimi je bila najmogočnejša, leta
1769 na novo pozidana, cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Med drugo
svetovno vojno je bila požgana, po osamosvojitvi pa zopet obnovljena.
Danes je v Žužemberku najstarejša cerkev sv. Miklavža, iz 13.
stoletja. Poslikana je z znamenitimi freskami Adam in Eva in Vihar
na morju. Cerkev sv.Roka so s pomočjo vse krške doline sezidali leta
1626, v zahvalo za odvrnitev gorja, ki ga je povzročila kuga, ko je
morila po Dolenjskem. Še danes se za cerkvijo pravi Kužni dol, saj
je bilo mrtvih toliko, da so jih morali pokopavati na farovško njivo.
V Žužemberku sta bili še dve cerkvi, na Cviblju sv.Lenarta in na trgu
sv.Jožefa. Žal je bila prva porušena med vojno, druga pa po njej.
V Žužemberku je obstojal tudi ceh strojarjev, ki ga je odobrila
cesarica Marija Terezija leta 1775. Njegovih 17 članov je izdelovalo
podplate in irhovino, ki se je uporabljala za hlače, predpasnike,
vinske mehove in vreče za žito. V cerkvi sv. Jožefa na trgu v
Žužemberku so imeli združeni usnjarji svoj oltar.
Žužemberk je imel tudi svojo smodnišnico. Izdelovanje smodnika v
Žužemberku pa je prenehalo, ko je bila ustanovljena državna
smodnišnica v Kamniku.
Žužemberk s svojo bogato obrtno dejavnostjo in papirnico, ki je bila
ena izmed treh najstarejših na Slovenskem, kasneje je bila predelana
v usnjarno, fužine v Zagradcu, a še posebej železolivarna na Dvoru
so predstavljali živahno gospodarsko dejavnost v zgornje-krški dolini.
Ob lehnjakovih pragovih na reki Krki so bili postavljeni mnogi mlini
in žage. V Žužemberku in njegovi okolici je bilo kar nekaj mlinov,
in to Zajčev, Vehovčev, Rojčev in Gričarjev. Med najznačilnejšimi
izdelki dvorske železolivarne, ki še danes krasijo Žužemberk, sta
nedvomno litoželezni vodnjak na trgu in pokopališki križ iz 1867
leta, so pa še ohranjeni tudi mnogi nagrobni križi in plošče.
Razvoj kraja in območja Suhe krajine je bil nedvomno povezan z
gradom in Auerspergi.
Grajsko poslopje z mogočno vinsko kletjo je bilo naseljeno do leta
1893, ko se iz njega izseli okrajno sodišče v novo lepo stavbo, še
prej pa se v grad Sotesko preseli knez. Nato začne grad propadati.
Tudi železarstvo doseže svoj višek in propad v 19.stoletju. Ko je
dolina ostala še brez železnice, ki je bila tu projektirana, so
bili kraji ob Krki obsojeni na počasno hiranje.
Med obema vojnama je obstojala v Žužemberku svečarska in lectarska
obrt, ki je slovela po vsej Dolenjski. Voščene sveče so izdelovali
brez strojev. Poleg tega je bilo v kraju več mlinarjev, mizarjev,
kovačev, krojačev, pekov, gostilničarjev in trgovcev. Zelo je bilo
razvito tudi kulturno in športno gibanje.
Med II. svetovno vojno je bila v gradu italijanska in kasneje tudi
domobranska postojanka. Grad je bil večkrat napaden, največji udarec
pa mu zadajo zavezniška bombandiranja Žužemberka februarja 1945.
Po vojni začnejo grad obnavljati predvsem po zaslugi konservatorja
Ivana Komelja, Špele Valentinčič in takratnega tajnika Krajevne
skupnosti Žužemberk Milana Senice, vendar napreduje obnova izjemno
počasi. V letu 1996 se ustanovi Odbor za obnovo žužemberškega gradu,
ki poskuša s ponovno prenovo gradu grad oživiti in mu dati pomen, ki
ga je že imel.
Po drugi svetovni vojni, ki je tem krajem povzročila ogromno gorja,
je bil v Žužemberku sedež občine do leta 1961, ko se večji del ozemlja
takratne občine priključi Občini Novo mesto.
Na Cviblju je bila istega leta, ko je bila ukinjena občina, velika
otvoritev spomenika padlim borcem NOB. Spomenik je delo arhitekta
Marjana Tepine. V grobnici pri spomeniku so pokopani posmrtni ostanki
1440 žrtev NOB v Suhi krajini in Žužemberku, med katerimi so tudi
posmrtni ostanki borcev iz Italije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške,
Rusije, Litve, Azerbajdžana, Srbije, Črne gore. Spomenik ima danes
celo mednarodni pomen, saj vsakoletno komemoracijo obiščejo mnogi
tuji diplomati.
Žužemberk je bil dolga leta znan po svojem bogatem kulturnem,
športnem in družabnem življenju. Na kulturnem področju sta bila
gonilna sila vsega dogajanja v kraju učitelja na Osnovni šoli
Žužemberk, Marija in Srečko Kodre. Takrat so lahko Žužemberčani
uživali v številnih gledaliških predstavah domačih igralcev,
obiskovali kino, mladina je imela svoj prostor, kjer se je zbirala ob
poslušanju glasbe, na športnem področju so bili aktivni odbojkarji in
košarkarji, vse to pa je prineslo kraju svojevrsten utrip. Vse to
bogato družabno življenje je konec sedemdesetih let počasi ugašalo.
Zakonca Kodre sta se odselila iz Žužemberka, celotna odbojkarska
ekipa je zaradi neprimernih prostorov za vadbo doma našla boljše
pogoje v Novem mestu. Ta lep in idiličen kraj ob reki Krki je za
več kot deset let ostal siva lisa v slovenskem prostoru, kjer je samo
dan sledil dnevu, počasi pa se je začela pot navzdol tudi edini večji
firmi v kraju, ki je dajala kruh več kot 500 Suhokranjcem. Konec
osemdesetih in v začetku devetdesetih let je Žužemberk dosegel svojo
najnižjo točko na gospodarskem in društvenem življenju. Na trgu je
nezadržno propadal tisočletni grad, na hribu nad krajem je le še kup
ruševin spominjal ne nekoč mogočno farno cerkev, čas v kraju se je
skoraj popolnoma ustavil. Žužemberk z okolico je bil znan le še po
svojih naravnih lepotah in neokrnjeni naravi, ki je samo še v
poletnih mesecih privabila številne kopalce, jesenski in zimski meseci
pa so bili samo še kup lepih spominov na nekdanje življenje v kraju
in v pričakovanju nove pomladi, novega upanja in želje za boljšim
jutri. In to upanje se je izpolnilo z novimi ljudmi, z njihovimi
novimi idejami, novo šolo in telovadnico, v prostorih nekdanje Iskre
so počasi zaživeli že skoraj prazni proizvodni prostori. V kraj se je
počasi, a nezadržno začelo vračati upanje, upanje na lepše čase, čase,
ki bi lahko Žužemberku vrnili njegovo dušo, življenje in ponos.
Novoustanovljeno Turistično društvo Žužemberk - Dvor, njegov
predsednik in člani so se prvo odločili, da spremenijo vsakodnevno
podobo kraja in oživijo turistični utrip v kraju. Kot prvi je po
zaslugi novega vodstva Krajevne skupnosti Žužemberk zasijal v novi
luči obnovljeni stoletni litoželezni vodnjak sredi trga, za katerega
je že vse kazalo, da ga bo zob časa odnesel s seboj. Okoli gradu je
bilo vse manj grmovja in smeti, njegova vrata so se vse večkrat odprla
obiskovalcem, ki so si želeli ogledati njegovo notranjost, kupi
ruševin so postajali manjši, vse to pa je prinašalo upanje, da se bo
pred dvajsetimi leti prekinjena obnova gradu končno nadaljevala in da
bo le-ta postal središče kulturnega dogajanja v kraju. Na grajskem
dvorišču in v edinem ohranjenem prostoru v gradu, v vinski kleti, se
je začelo novo življenje. Poletne grajske prireditve, ki jih
organizira turistično društvo, v nedrja gradu privabljajo iz leta v
leto večje število obiskovalcev, v njem pa gostujejo vse bolj znane
osebnosti slovenskega kulturnega in zabavnega življenja. Leta 1997
preimenovano Turistično društvo Suha krajina pa pomeni nov, širši
kulturni in turistični razcvet Žužemberka in Suhe krajine. Oživljanje
starih običajev, organiziranje turističnih in rekreativnih prireditev
ter očiščevalnih akcij je prineslo Žužemberku novo podobo in način
razmišljanja, ki je usmerjeno v prihodnost, temelji pa na bogati
zgodovini ter naravnih in kulturnih znamenitostih Žužemberka.
Pevke v pokrajinskih nošah turističnega društva in žužemberski
rogisti, ki s skladbami zaigranimi na lovskih rogovih sodelujejo
na otvoritvah in gostujejo po Sloveniji, so dejansko ambasadorji
žužemberškega turizma.
Vztrajnost nekaterih posameznikov je z ustanovitvijo Odbora za obnovo
gradu končno obrodila prve sadove. Nekdanji krajani, ki jih je boj za
preživetje na tej skopi suhokranjski zemlji popeljal v druge slovenske
kraje, so se spomnili svojih lepih trenutkov mladosti preživetih
doma v Žužemberku, so želeli ob sodelovanju z domačini, gradu in kraju
vrniti del nekdanjega ugleda in pomena. Tako sta luč sveta zagledala
prvi in drugi Suhokranjski zbornik, z naslovoma Žužemberški grad, v
katerem avtorji predstavljajo življenje v Žužemberku in okolici. Ves
zbrani denar od prodaje je namenjen obnovi gradu. Dogajanje za
mogočnimi grajskimi zidovi je pomagalo odvezati mošnjo z denarjem
državnih ustanov in počasi se je začel kamen za kamnom, ob pomoči
restavratorjev, vračati na svoje mesto v porušenem obzidju, ki sta
mu dež in čas pustila globoke rane. Mogočnež na skali nad Krko se je
ponovno vzravnal, kot bi želel pokazati svojo nekdanjo moč in veljavo,
ki so mu jo lahko vrnili samo ljudje, ki spoštujejo to njegovo
veličastnost in pomen, ki ga prinaša kraju. Tudi ruševine cerkve sv.
Mohorja in Fortunata nad Žužemberkom so z leti ostale samo še boleč
spomin, saj so farani složno obnovili skoraj do tal porušen mogočen
objekt, ki ponovno služi svojemu namenu. Začetek novega upanja je
Žužemberku prinesla tudi gradnja nove šole s telovadnico. Šoli, ki
je bila vsa leta eno od središč dogajanja v kraju, so se z novogradnjo
odprle nove možnosti. Po petnajstih letih je skupina športnih
zanesenjakov ponovno ustanovila odbojkarski klub in začelo se je delo
z mladimi športniki, članska ekipa pa je tekmovala v drugi državni
ligi. V klub so se vrnili nekdanji odbojkarji Žužemberka, ki so
petnajst let nastopali za novomeški klub in takrat se je začela samo
strma pot navzgor tudi na športnem področju. Po treh letih delovanja
se je članski ekipi uspelo uvrstiti v prvo državno odbojkarsko ligo,
kjer so kot edini klub v Sloveniji v vseh športih nastopali kot
popolni amaterji, ime kraja pa je postalo znano med vsemi ljubitelji
športa. Uspehom članske ekipe so sledili tudi najmlajši odbojkarji,
ki so v petih letih tekmovanj v klubski in šolski konkurenci osvojili
kar 21 medalj na državnih prvenstvih, le - tem pa so dodali tudi več
kot deset medalj osvojenih na peščenih odbojkarskih igriščih. Vsi ti
uspehi pa ta majhen športni kolektiv iz Žužemberka uvršča med
najuspešnejše klube v Sloveniji, najpomembnejše pa je, da v klubu
vadi več kot sto mladih športnikov. Kar nekaj let so gledalci stoje
spremljali tekme domačih ekip stoje ob robu igrišča, zato so bili
še toliko bolj veseli, ko je oktobra leta 1999 olimpionik Leon
Štukelj slavnostno odprl in predal namenu prizidek s tribunami pri
telovadnici Osnovne šole Žužemberk. Suhokranjci so ponosni, da so
bili zadnji, ki so imeli priložnost v svoji sredini pozdraviti svojega
rojaka, saj je le malokomu znano, da je bila mati Leona Štuklja doma
iz Zafare, vasice v neposredni bližini Žužemberka. Večnamenski
prostor je postal pomembno središče dogajanja v kraju, zlasti v
jesenskih in zimskih mesecih, saj v njem potekajo slikarske razstave,
aerobika, namizni tenis, plesne vaje, karate, telovadba za starejše
občane in telovadba otrok iz vrtca, v telovadnici pa poiščejo ure
sprostitve tudi nogometaši in košarkarji. Ker v Žužemberku ni
primernega prostora za kulturne prireditve, je telovadnica s tribunami
primerna tudi za šolske in krajevne prireditve. Kako pomembna in
potrebna je bila ta nova pridobitev za kraj in šolo povedo številni
obiskovalci, ki do zadnjega kotička napolnijo tribune ob različnih
prireditvah. Osnovna šola Žužemberk je ostala pomembno središče
dogajanja v kraju, kjer se prepletata dejavnost otrok, njihovih
učiteljev in krajanov, šola pa je tudi ostala pomembno središče
kulturnega dogajanja in vzgojiteljica bodočih ljubiteljev športnih
in kulturnih dejavnosti, predvsem pa hram znanja za vse, ki bodo v
bližnji prihodnosti s svojim znanjem zagotovitev za nadaljevanje in
bogatitev družabnega življenja v kraju. V poletnih mesecih se športno
dogajanje preseli na športna igrišča na bregu reke Krke, na Loko pod
mogočnim gradom, kjer so odbojkarji s prostovoljnim delom uredili dve
čudoviti igrišči za odbojko na mivki, kjer vsako leto v mesecu
avgustu organizirajo največjo odbojkarsko prireditev v Sloveniji,
odprto prvenstvo Dolenjske v odbojki na mivki. Prireditev se udeležuje
preko 70 ekip iz vse Slovenije. Tridnevno športno druženje skupaj z
več kot 2000 obiskovalci pa se navadno zaključi z večernim koncertom
popularne glasbene skupine. V Žužemberku pa niso samo turistično
društvo, odbojkarji in šola tisti, ki bi dajali utrip kraju. Edini,
ki so vsa leta aktivni in kraj čuti njihovo prisotnost so prav gotovo
člani Prostovoljnega gasilskega društva iz Žužemberka, ki je bilo
ustanovljeno že davnega 1888 leta. Biti gasilec, je tudi v naših
krajih čast in ponos, kajti na podeželju je še vedno prisotna
nesebična pomoč sosedu v stiski in gasilci so gotovo pravi naslov,
zlasti še takrat, kadar postane v naših krajih zaradi suše voda
najbolj dragoceno in iskano blago. Ta del Slovenije je bil znan tudi
po samorodnici, to je vinski trti, ki je nadomestila pred več kot
stoletjem uničeni cepljeni trti, ki jo je uničila trtna uš. Danes ni
več tako, saj po vinskih goricah okoli Žužemberka ponovno razveseljuje
ljubitelje dobre kapljice sortno vino, predvsem vini zemljing in
kerner, nad njegovo kvaliteto in pridelavo pa skrbno bdi prizadevno
Društvo vinogradnikov Suha krajina, ki poskrbi za strokovnost
pridelave in vsako leto pripravi tudi ocenjevanje pridelka. Najbolj
privlačno prireditev za oči in polno vzdihljajev iz ust obiskovalcev
pa vsako leto pripravi Društvo kmečkih žena Suha krajina - Žužemberk,
ki skupaj z vinogradniki pripravijo razstavo in pokušino vin, domačih
peciv in kruha, ročnih izdelkov in izdelkov domače obrti. Marsikomu
od starejših obiskovalcev se ob tej priložnosti potoži po prijetnem
vonju, ki je v njihovi mladosti prihajal iz kmečkih krušnih peči v
predprazničnem času in je zanje pomenil polno obloženo mizo dobrot,
ki jih zna danes speči le še redka gospodinja. In take gospodinje so
danes v Žužemberku in okolici še vedno doma, vsaj znajo ob trdem delu
tudi lepo zapeti, vsako leto pa se predstavijo in sodelujejo na
razstavi in ocenjevanju kmečkih dobrot na Ptuju, kjer za svojo
gospodinjsko spretnost redno prejemajo nagrade in priznanja. V
letu 1999 se je v tem delu Slovenije ponovno obudila skoraj že
pozabljena navezanost človeka na njegovega nekoč najpomembnejšega
pomočnika, ki je pomagal preživeti njemu in njegovi družini. Sodobna
mehanizacija je s polj izrinila konja, tega nekoč vsakodnevnega
spremljevalca človeka in tudi v Žužemberku z okolico ni ta plemenita
žival delila drugačne usode, kot so jo delili konji v ostalih delih
Slovenije. S ciljem ohraniti konja in povečati njihovo število kot
jezdno in turističnim namenom deluje tudi Konjerejsko društvo Suha
krajina, ki sodeluje na mnogih prireditvah.
Počasi se v kraj vračajo tudi nekdanji starodavni običaji in eno od
njih je tudi kračevanje. Na dan sv. Antona Puščavnika se v mesecu
januarju zberejo kračmani, ki na licitacijo prinesejo svoje domače
suho-mesnate izdelke, ki so dobili svoj omamni vonj v domačih
prekajevalnicah. Udeleženci ponudijo svoj mesni izdelek, naj bo to
klobasa, salama ali krača na dražbo, novi lastnik pa postane tisti,
ki za izdelek ponudi najvišjo ceno. Vendar izdelki ponavadi ne gredo
domov z novimi lastniki, saj jih le ti največkrat prepustijo
gostitelju, ki nato pripravi pogostitev za vse udeležence dražbe,
tako pridobljeni denar pa se nameni potrebam domače farne cerkve.
Nekdaj bogato društveno dejavnost v kraju tudi danes bogatijo člani
krajevnega odbora Rdečega križa, ki poskrbijo za vse starejše in
pomoči potrebne občane v kraju in okolici, društvo upokojencev
Žužemberk, radioamaterji, društvo prijateljev mladine, kajak-raft
klub Žužemberk, člani lovske družine Plešivica in nogometnega kluba
Žužemberk. Leta 1998 je bila ustanovljena Občina Žužemberk, kar je
kraju prineslo nova pričakovanja in veliko upanje, da bo Žužemberk
z okolico ponovno zasedel tisto mesto, ki ga je pred leti že imel v
slovenskem prostoru. Le redkim je znano, da je bila pred več kot
stopedesetimi leti Suha krajina z Žužemberkom ena najbolj razvitih
pokrajin v Sloveniji in da je bilo samo v zgornjem toku reke Krka
takrat več kot 2000 delovnih mest. V začetku tega stoletja je bil
Žužemberk pomembno gospodarsko središče z močno razvito obrtjo, ki
jo je uničila prva in nato še druga svetovna vojna. Počasi se v
ljudi vrača nekdanja samozavest in ponos da so Žužemberčani, potrebno
pa bo s skupnimi močmi postoriti še marsikaj, da bo ta lep kraj, na
katerega smo vsi domačini ves čas svojega življenja neločljivo
povezani in se vanj vedno vračamo s prijetnimi občutki na vse lepo,
kar nam je kraj s svojimi ljudmi pustil v našem spominu.
Vsekakor je v zadnjih letih Žužemberk ponovno oživel in s praznovanji
600-letnice omembe trga Žužemberk in 1000-letnice žužemberškega gradu
so prinesli v kraj tudi nekaj srednjeveškega pridiha, saj so viteški
turnirji s srednjeveško tržnico turistična privlačnost, ki privabi v
Žužemberk obiskovalce iz vseh koncev Slovenije. Ob tem pa so člani
turističnega in konjerejskega društva ustanovili še viteški red, ki
mu poveljujeta žužemebrški župan Franc Škufca v vlogi Wolfa Engelberta
Turjaškega in predsednik turističnega društva Vlado Kostevc v vlogi
Jurija Turjaškega, kastelana na žužemberškem gradu.
Obiskati Žužemberk in preživeti počitnice v Suhi krajini, pokrajini
ob zgornjem toku reke Krke, pomeni pobegniti od mestnega vrveža,
smoga, gneče, avtomobilov in divjega vsakdana. Narava, ki je Žužemberk
in Suho krajino bogato obdarila, nudi neslutene možnosti za obogatitev
telesa in duha. Če se radi preizkusite v športnih dejavnostih, se
popeljete s čolnom, s kolesom, lovite ribe ali se odpravite na lov,
ribolov, pohod, se popeljete z zapravljivčkom, vam ostane to za vedno
v spominu in pomeni novo izkušnjo.
Bogata kulturna in zgodovinska dediščina teh krajev je zares vredna
ogleda: žužemberški grad, cerkev sv. Miklavža, ostanki rimske ceste,
restavriran plavž na Dvoru, cerkev sv. Neže, večstoletne lipe, ostanki
keltskih naselij, mlini, ostanki papirnice in usnjarne, rimski
nagrobniki... Življenje v Suhi krajini je drugačno kot v razvitih
krajih, vendar vsak, ki želi začutiti, da lahko čas teče tudi
drugače, bo lahko našel kaj zase. Domačini se trudimo, da vam ponudimo
pomoč, če jo potrebujete. Želimo si, da bi več ljudi spoznalo naše
kraje in doživelo prijetne trenutke v Žužemberku, v dolini reke Krke,
ob žuborenju slapov, v prelepi naravi na skrivnostnem kraškem svetu.
To je Žužemberk, Suha krajina, kjer čas teče drugače. Vabi vas reka
Krka z dolino gradov, vabi vas mir, neokrnjena narava,
kulturnozgodovinske znamenitosti in mnogo priložnosti za aktivno
preživljanje prostega časa.
Želimo si, da nas obiščete in Žužemberk tudi sami doživite.
Za zaključek pa prisluhnite še Jakčevemu Janezu, lokalnemu
turističnemu vodniku in neverjetnemu poznavalcu zgodovine teh krajev.
Žužemberk, oj Žužemberk,
ti kraj prečudoviti.
Z vencem Krke,
z ravnicami polj,
z vinskimi griči in
gozdovi si obdan
in v vsej svoji lepoti,
si od mnogih občudovan.
|
|
|
|
 |
|
Tukaj lahko najdete vloge in obrazce občinske uprave. |
|
Obrazci | Vloge |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
