Zgodovina
Nad zeleno reko pečina
in na pečini grad.
Vsepovsod na njem zgodovina,
Rast, razcvet in propad.
Te verze je zapisal Tone Pavček v pesmi z naslovom Žužemberk, ki
je bila objavljena v drugem suhokranjskem zborniku 2000.
Žužemberk leži na obeh straneh reke Krke, ob križišču cest
Ivančna Gorica-Črnomelj in Novo mesto ter Trebnje-Dvor-Kočevje. Je
prestolnica Suhe krajine, ki sega od Muljave do sv.Petra, Brezove
Rebri in Dobrniča.
Naselje, iz katerega se je razvil srednjeveški trg Žužemberk, je
imelo že svojo zgodovino, saj so te kraje naseljevali že Iliri in
Kelti, Rimljani pa so speljali skozi pomembno rimsko cesto.
Današnje naselje se je razvilo ob gradu, po katerem je Žužemberk
dobil tudi svoje ime. Ker so na bližnjem griču, imenovanem
Einsenberg (današnja Zafara), kopali železovo rudo, so grad
poimenovali Seinsenberg, domačini so to preoblikovali v Žužemberk.
To je le prva izmed treh izpeljank imena. Grad in kraj naj bi
dobila ime tudi po staronemški besedi 'sousen', kar pomeni šumeti,
bučati, po šumenju reke Krke preko naravnih lehnjakovih slapov pod
gradom. Ime gradu in kraja pa naj bi bilo izpeljano celo iz
slovenskega imena zožen- breg, to preoblikovano v Seinsenberg in
nato zopet v Žužemberk.
Ko govorimo o Žužemberku, ne moremo mimo dolenjske lepotice,
reke Krke, ki ravno pod gradom ustvarja ene izmed najslikovitejših
lehnjakovih slapov oziroma pregrad. V njej so nekoč plavali povsod
znani krški raki, ki so bili ena izmed najimenitnejših jedi na
cesarskem dvoru na Dunaju. Žal je rake konec 19. stoletja pomorila
kuga in vsi kasnejši poskusi, da bi rake ponovno naselili, so bili
neuspešni. Danes v Krki plavajo mrene, kleni, platnice, postrvi,
najde pa se tudi kakšen sulec, vendar rib ni več toliko, kot jih je
bilo nekoč, ko so jih lovili kar s koši.
Kdaj je bil postavljen grad bi težko rekli. Omenja se letnica
1000, ki je bila vklesana nad vhodom v štirioglati romanski stolp,
zraven pa je bila leta 1046 zgrajena grajska kapela sv.Urha. Grad
je bil v svoji zgodovini mnogokrat dozidan, največjo dozidavo pa
omogoči turški davek, s katerim da knezoškof Krištof Raubar v letih
od 1526 do 1533 grad utrditi s sedmimi obrambnimi stolpi ali
bastijami. Grad postane nezavzetna trdnjava. Jurij in Wolf Engelbet
Turjaška, ki sta bila najprej najemnika gradu, leta 1538 ga tudi
kupita. Z gradom pa so povezane še mnoge legende in znana imena.
Omenimo vsaj dve.
Leta 1559, na svečnico in semanji dan, je grad zavzel Gregor,
nezakonski sin Jurija Turjaškega z osemnajstimi Napolitanci. Vendar
zavzetje ni trajalo dolgo, saj je bil v bližini Herbart Turjaški,
takratni general Hrvaške krajine, ki premaga napadalce. Ti pobiti
in vrženi čez obzidje žalostno končajo v gozdovih, kjer jih pojedo
divje zveri.
Glede na ta dogodek je leta 1560 cisterijanski menih Janez
Faitan spisal pesnitev Seisenbergensis Tumultus, Ropot v
Žužemebrku. Ohranjeno in prevedeno je le nekaj verzov.
V sredi Ilirije dviga se kraj nad globoko ožino,
močna trdnjava, kljubest in odpor za vsako orožje,
kraj, ki ga kroti Turjačanov rod že leta in leta,
rod, ki je svoje ime že v premnogih bojih
proslavil,
staro ime, povzeto od tura al divjega zobra.
Skozi ta kraj se reka Krka poganja,
ki med skalovjem bučeč,
daje z gromkim šumenjem in truščem
kraju in gradu ime
ter liže trdnjavsko obzidje.
Tudi druga legenda je žalostna.
Decembra 1575 udomačena medvedka pokonča grofico Ano von Eck z
Brda, ženo Ivana Turjaškega. V spomin na ta žalostni dogodek
zasadijo lipo na trgu. Žal je več stoletna lipa rasla le do leta
1999, ko so jo morali požagati.
Po spominih župnika Alojza Zupanca, ki je bil neverjeten
popisovalec zgodovine teh krajev, so bili na žužemberškem gradu
rojeni takratni poveljniki vojsk, deželni glavarji in tudi prvi
minister v habsburški monarhiji.
Leta 1557 se je rodil Andrej Auersperg Šumberski, sin Wolfa
Engelberta, ki je doštudiral v Padovi. Izkazal se v bitki s Turki
pri Sisku leta 1593, kjer so Turke popolnoma porazili. Andrej je po
bitki dobil priznanje od papeža in cesarja ter postal kranjski
Ahil. Žal je že naslednjega leta umrl in tako je šumberska veja
Turjačanov prešla z dedno pogodbo v last Turjaških Auerspergov.
Na obletnico bitke se je leta 1610 rodil Wolf Engelbert, sin
Dietricha Turjaškega, ki je postal deželni glavar Kranjski in je
bil dober prijatelj Vajkarda Valvasorja.
Leta 1615 pa se je rodil Žužemberčan, ki je dosegel daleč
najvišji položaj, Janez Vajkard Auersperg. Bil je vzgojitelj
cesarja Ferdinanda III., pridobil si je naslov knez, ogromno
bogastvo in kasneje postal celo prvi minister v habsburški
monarhiji. Zaradi svoje želje po kardinalskem naslovu je bil 1669
odstavljen, vrnil se je v Žužemberk, kjer je leta 1677 umrl. Njegov
pravnuk, Jožef Franc Anton vojvoda Auersperg, pa je leta 1783
postal kardinal in s tem so se uresničile sanje pradeda Janeza
Vajkarda.
Toliko o zanimivih legendah in pomembnih možeh in ženah.
Kdaj je Žužemberk dobil trške pravice, ni natančno znano,
najverjetneje pa v 14. stoletju, saj se leta 1399 v menjalni
pogodbi za župnijo Dobrnič in Tržič omenja že kot trg Žužemberk. Za
nastanek trga je bilo pomembno, da je stal na križišču cest, trden
grad pa je nudil tržanom potrebno varstvo in zaščito. Trg je imel
pravico do prirejanja sejmov, svojo voljeno samoupravo in sodstvo.
Tržani so bili predvsem obrtniki ali manjši kmetje.
V Žužemberku in njegovi okolici se je krščanstvo razvilo iz
pražupnije v Dobrniču. V Žužemberku in njegovi bližnji okolici je
bilo kar pet cerkva, med katerimi je bila najmogočnejša, leta 1769
na novo pozidana, cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Med drugo
svetovno vojno je bila požgana, po osamosvojitvi pa zopet
obnovljena. Danes je v Žužemberku najstarejša cerkev sv. Miklavža,
iz 13. stoletja. Poslikana je z znamenitimi freskami Adam in Eva in
Vihar na morju. Cerkev sv.Roka so s pomočjo vse krške doline
sezidali leta 1626, v zahvalo za odvrnitev gorja, ki ga je
povzročila kuga, ko je morila po Dolenjskem. Še danes se za
cerkvijo pravi Kužni dol, saj je bilo mrtvih toliko, da so jih
morali pokopavati na farovško njivo. V Žužemberku sta bili še dve
cerkvi, na Cviblju sv.Lenarta in na trgu sv.Jožefa. Žal je bila
prva porušena med vojno, druga pa po njej.
V Žužemberku je obstojal tudi ceh strojarjev, ki ga je odobrila
cesarica Marija Terezija leta 1775. Njegovih 17 članov je
izdelovalo podplate in irhovino, ki se je uporabljala za hlače,
predpasnike, vinske mehove in vreče za žito. V cerkvi sv. Jožefa na
trgu v Žužemberku so imeli združeni usnjarji svoj oltar.
Žužemberk je imel tudi svojo smodnišnico. Izdelovanje smodnika v
Žužemberku pa je prenehalo, ko je bila ustanovljena državna
smodnišnica v Kamniku.
Žužemberk s svojo bogato obrtno dejavnostjo in papirnico, ki je
bila ena izmed treh najstarejših na Slovenskem, kasneje je bila
predelana v usnjarno, fužine v Zagradcu, a še posebej železolivarna
na Dvoru so predstavljali živahno gospodarsko dejavnost v
zgornje-krški dolini. Ob lehnjakovih pragovih na reki Krki so bili
postavljeni mnogi mlini in žage. V Žužemberku in njegovi okolici je
bilo kar nekaj mlinov, in to Zajčev, Vehovčev, Rojčev in Gričarjev.
Med najznačilnejšimi izdelki dvorske železolivarne, ki še danes
krasijo Žužemberk, sta nedvomno litoželezni vodnjak na trgu in
pokopališki križ iz 1867 leta, so pa še ohranjeni tudi mnogi
nagrobni križi in plošče.
Razvoj kraja in območja Suhe krajine je bil nedvomno povezan z
gradom in Auerspergi.
Grajsko poslopje z mogočno vinsko kletjo je bilo naseljeno do leta
1893, ko se iz njega izseli okrajno sodišče v novo lepo stavbo, še
prej pa se v grad Sotesko preseli knez. Nato začne grad
propadati.
Tudi železarstvo doseže svoj višek in propad v 19.stoletju. Ko
je dolina ostala še brez železnice, ki je bila tu projektirana, so
bili kraji ob Krki obsojeni na počasno hiranje.
Med obema vojnama je obstojala v Žužemberku svečarska in
lectarska obrt, ki je slovela po vsej Dolenjski. Voščene sveče so
izdelovali brez strojev. Poleg tega je bilo v kraju več mlinarjev,
mizarjev, kovačev, krojačev, pekov, gostilničarjev in trgovcev.
Zelo je bilo razvito tudi kulturno in športno gibanje.
Med II. svetovno vojno je bila v gradu italijanska in kasneje
tudi domobranska postojanka. Grad je bil večkrat napaden, največji
udarec pa mu zadajo zavezniška bombandiranja Žužemberka februarja
1945.
Po vojni začnejo grad obnavljati predvsem po zaslugi
konservatorja Ivana Komelja, Špele Valentinčič in takratnega
tajnika Krajevne skupnosti Žužemberk Milana Senice, vendar
napreduje obnova izjemno počasi. V letu 1996 se ustanovi Odbor za
obnovo žužemberškega gradu, ki poskuša s ponovno prenovo gradu grad
oživiti in mu dati pomen, ki ga je že imel.
Po drugi svetovni vojni, ki je tem krajem povzročila ogromno
gorja, je bil v Žužemberku sedež občine do leta 1961, ko se večji
del ozemlja takratne občine priključi Občini Novo mesto.
Na Cviblju je bila istega leta, ko je bila ukinjena občina,
velika otvoritev spomenika padlim borcem NOB. Spomenik je delo
arhitekta Marjana Tepine. V grobnici pri spomeniku so pokopani
posmrtni ostanki 1440 žrtev NOB v Suhi krajini in Žužemberku, med
katerimi so tudi posmrtni ostanki borcev iz Italije, Avstrije,
Madžarske, Hrvaške, Rusije, Litve, Azerbajdžana, Srbije, Črne gore.
Spomenik ima danes celo mednarodni pomen, saj vsakoletno
komemoracijo obiščejo mnogi tuji diplomati.
Žužemberk je bil dolga leta znan po svojem bogatem kulturnem,
športnem in družabnem življenju. Na kulturnem področju sta bila
gonilna sila vsega dogajanja v kraju učitelja na Osnovni šoli
Žužemberk, Marija in Srečko Kodre. Takrat so lahko Žužemberčani
uživali v številnih gledaliških predstavah domačih igralcev,
obiskovali kino, mladina je imela svoj prostor, kjer se je zbirala
ob poslušanju glasbe, na športnem področju so bili aktivni
odbojkarji in košarkarji, vse to pa je prineslo kraju svojevrsten
utrip. Vse to bogato družabno življenje je konec sedemdesetih let
počasi ugašalo. Zakonca Kodre sta se odselila iz Žužemberka,
celotna odbojkarska ekipa je zaradi neprimernih prostorov za vadbo
doma našla boljše pogoje v Novem mestu. Ta lep in idiličen kraj ob
reki Krki je za več kot deset let ostal siva lisa v slovenskem
prostoru, kjer je samo dan sledil dnevu, počasi pa se je začela pot
navzdol tudi edini večji firmi v kraju, ki je dajala kruh več kot
500 Suhokranjcem. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let
je Žužemberk dosegel svojo najnižjo točko na gospodarskem in
društvenem življenju. Na trgu je nezadržno propadal tisočletni
grad, na hribu nad krajem je le še kup ruševin spominjal ne nekoč
mogočno farno cerkev, čas v kraju se je skoraj popolnoma ustavil.
Žužemberk z okolico je bil znan le še po svojih naravnih lepotah in
neokrnjeni naravi, ki je samo še v poletnih mesecih privabila
številne kopalce, jesenski in zimski meseci pa so bili samo še kup
lepih spominov na nekdanje življenje v kraju in v pričakovanju nove
pomladi, novega upanja in želje za boljšim jutri. In to upanje se
je izpolnilo z novimi ljudmi, z njihovimi novimi idejami, novo šolo
in telovadnico, v prostorih nekdanje Iskre so počasi zaživeli že
skoraj prazni proizvodni prostori. V kraj se je počasi, a nezadržno
začelo vračati upanje, upanje na lepše čase, čase, ki bi lahko
Žužemberku vrnili njegovo dušo, življenje in ponos.
Novoustanovljeno Turistično društvo Žužemberk - Dvor, njegov
predsednik in člani so se prvo odločili, da spremenijo vsakodnevno
podobo kraja in oživijo turistični utrip v kraju. Kot prvi je po
zaslugi novega vodstva Krajevne skupnosti Žužemberk zasijal v novi
luči obnovljeni stoletni litoželezni vodnjak sredi trga, za
katerega je že vse kazalo, da ga bo zob časa odnesel s seboj. Okoli
gradu je bilo vse manj grmovja in smeti, njegova vrata so se vse
večkrat odprla obiskovalcem, ki so si želeli ogledati njegovo
notranjost, kupi ruševin so postajali manjši, vse to pa je
prinašalo upanje, da se bo pred dvajsetimi leti prekinjena obnova
gradu končno nadaljevala in da bo le-ta postal središče kulturnega
dogajanja v kraju. Na grajskem dvorišču in v edinem ohranjenem
prostoru v gradu, v vinski kleti, se je začelo novo življenje.
Poletne grajske prireditve, ki jih organizira turistično društvo, v
nedrja gradu privabljajo iz leta v leto večje število obiskovalcev,
v njem pa gostujejo vse bolj znane osebnosti slovenskega kulturnega
in zabavnega življenja. Leta 1997 preimenovano Turistično društvo
Suha krajina pa pomeni nov, širši kulturni in turistični razcvet
Žužemberka in Suhe krajine. Oživljanje starih običajev,
organiziranje turističnih in rekreativnih prireditev ter
očiščevalnih akcij je prineslo Žužemberku novo podobo in način
razmišljanja, ki je usmerjeno v prihodnost, temelji pa na bogati
zgodovini ter naravnih in kulturnih znamenitostih Žužemberka. Pevke
v pokrajinskih nošah turističnega društva in žužemberski rogisti,
ki s skladbami zaigranimi na lovskih rogovih sodelujejo na
otvoritvah in gostujejo po Sloveniji, so dejansko ambasadorji
žužemberškega turizma.
Vztrajnost nekaterih posameznikov je z ustanovitvijo Odbora za
obnovo gradu končno obrodila prve sadove. Nekdanji krajani, ki jih
je boj za preživetje na tej skopi suhokranjski zemlji popeljal v
druge slovenske kraje, so se spomnili svojih lepih trenutkov
mladosti preživetih doma v Žužemberku, so želeli ob sodelovanju z
domačini, gradu in kraju vrniti del nekdanjega ugleda in pomena.
Tako sta luč sveta zagledala prvi in drugi Suhokranjski zbornik, z
naslovoma Žužemberški grad, v katerem avtorji predstavljajo
življenje v Žužemberku in okolici. Ves zbrani denar od prodaje je
namenjen obnovi gradu. Dogajanje za mogočnimi grajskimi zidovi je
pomagalo odvezati mošnjo z denarjem državnih ustanov in počasi se
je začel kamen za kamnom, ob pomoči restavratorjev, vračati na
svoje mesto v porušenem obzidju, ki sta mu dež in čas pustila
globoke rane. Mogočnež na skali nad Krko se je ponovno vzravnal,
kot bi želel pokazati svojo nekdanjo moč in veljavo, ki so mu jo
lahko vrnili samo ljudje, ki spoštujejo to njegovo veličastnost in
pomen, ki ga prinaša kraju. Tudi ruševine cerkve sv. Mohorja in
Fortunata nad Žužemberkom so z leti ostale samo še boleč spomin,
saj so farani složno obnovili skoraj do tal porušen mogočen objekt,
ki ponovno služi svojemu namenu. Začetek novega upanja je
Žužemberku prinesla tudi gradnja nove šole s telovadnico. Šoli, ki
je bila vsa leta eno od središč dogajanja v kraju, so se z
novogradnjo odprle nove možnosti. Po petnajstih letih je skupina
športnih zanesenjakov ponovno ustanovila odbojkarski klub in začelo
se je delo z mladimi športniki, članska ekipa pa je tekmovala v
drugi državni ligi. V klub so se vrnili nekdanji odbojkarji
Žužemberka, ki so petnajst let nastopali za novomeški klub in
takrat se je začela samo strma pot navzgor tudi na športnem
področju. Po treh letih delovanja se je članski ekipi uspelo
uvrstiti v prvo državno odbojkarsko ligo, kjer so kot edini klub v
Sloveniji v vseh športih nastopali kot popolni amaterji, ime kraja
pa je postalo znano med vsemi ljubitelji športa. Uspehom članske
ekipe so sledili tudi najmlajši odbojkarji, ki so v petih letih
tekmovanj v klubski in šolski konkurenci osvojili kar 21 medalj na
državnih prvenstvih, le - tem pa so dodali tudi več kot deset
medalj osvojenih na peščenih odbojkarskih igriščih. Vsi ti uspehi
pa ta majhen športni kolektiv iz Žužemberka uvršča med
najuspešnejše klube v Sloveniji, najpomembnejše pa je, da v klubu
vadi več kot sto mladih športnikov. Kar nekaj let so gledalci stoje
spremljali tekme domačih ekip stoje ob robu igrišča, zato so bili
še toliko bolj veseli, ko je oktobra leta 1999 olimpionik Leon
Štukelj slavnostno odprl in predal namenu prizidek s tribunami pri
telovadnici Osnovne šole Žužemberk. Suhokranjci so ponosni, da so
bili zadnji, ki so imeli priložnost v svoji sredini pozdraviti
svojega rojaka, saj je le malokomu znano, da je bila mati Leona
Štuklja doma iz Zafare, vasice v neposredni bližini Žužemberka.
Večnamenski prostor je postal pomembno središče dogajanja v kraju,
zlasti v jesenskih in zimskih mesecih, saj v njem potekajo
slikarske razstave, aerobika, namizni tenis, plesne vaje, karate,
telovadba za starejše občane in telovadba otrok iz vrtca, v
telovadnici pa poiščejo ure sprostitve tudi nogometaši in
košarkarji. Ker v Žužemberku ni primernega prostora za kulturne
prireditve, je telovadnica s tribunami primerna tudi za šolske in
krajevne prireditve. Kako pomembna in potrebna je bila ta nova
pridobitev za kraj in šolo povedo številni obiskovalci, ki do
zadnjega kotička napolnijo tribune ob različnih prireditvah.
Osnovna šola Žužemberk je ostala pomembno središče dogajanja v
kraju, kjer se prepletata dejavnost otrok, njihovih učiteljev in
krajanov, šola pa je tudi ostala pomembno središče kulturnega
dogajanja in vzgojiteljica bodočih ljubiteljev športnih in
kulturnih dejavnosti, predvsem pa hram znanja za vse, ki bodo v
bližnji prihodnosti s svojim znanjem zagotovitev za nadaljevanje in
bogatitev družabnega življenja v kraju. V poletnih mesecih se
športno dogajanje preseli na športna igrišča na bregu reke Krke, na
Loko pod mogočnim gradom, kjer so odbojkarji s prostovoljnim delom
uredili dve čudoviti igrišči za odbojko na mivki, kjer vsako leto v
mesecu avgustu organizirajo največjo odbojkarsko prireditev v
Sloveniji, odprto prvenstvo Dolenjske v odbojki na mivki.
Prireditev se udeležuje preko 70 ekip iz vse Slovenije. Tridnevno
športno druženje skupaj z več kot 2000 obiskovalci pa se navadno
zaključi z večernim koncertom popularne glasbene skupine. V
Žužemberku pa niso samo turistično društvo, odbojkarji in šola
tisti, ki bi dajali utrip kraju. Edini, ki so vsa leta aktivni in
kraj čuti njihovo prisotnost so prav gotovo člani Prostovoljnega
gasilskega društva iz Žužemberka, ki je bilo ustanovljeno že
davnega 1888 leta. Biti gasilec, je tudi v naših krajih čast in
ponos, kajti na podeželju je še vedno prisotna nesebična pomoč
sosedu v stiski in gasilci so gotovo pravi naslov, zlasti še
takrat, kadar postane v naših krajih zaradi suše voda najbolj
dragoceno in iskano blago. Ta del Slovenije je bil znan tudi po
samorodnici, to je vinski trti, ki je nadomestila pred več kot
stoletjem uničeni cepljeni trti, ki jo je uničila trtna uš. Danes
ni več tako, saj po vinskih goricah okoli Žužemberka ponovno
razveseljuje ljubitelje dobre kapljice sortno vino, predvsem vini
zemljing in kerner, nad njegovo kvaliteto in pridelavo pa skrbno
bdi prizadevno Društvo vinogradnikov Suha krajina, ki poskrbi za
strokovnost pridelave in vsako leto pripravi tudi ocenjevanje
pridelka. Najbolj privlačno prireditev za oči in polno vzdihljajev
iz ust obiskovalcev pa vsako leto pripravi Društvo kmečkih žena
Suha krajina - Žužemberk, ki skupaj z vinogradniki pripravijo
razstavo in pokušino vin, domačih peciv in kruha, ročnih izdelkov
in izdelkov domače obrti. Marsikomu od starejših obiskovalcev se ob
tej priložnosti potoži po prijetnem vonju, ki je v njihovi mladosti
prihajal iz kmečkih krušnih peči v predprazničnem času in je zanje
pomenil polno obloženo mizo dobrot, ki jih zna danes speči le še
redka gospodinja. In take gospodinje so danes v Žužemberku in
okolici še vedno doma, vsaj znajo ob trdem delu tudi lepo zapeti,
vsako leto pa se predstavijo in sodelujejo na razstavi in
ocenjevanju kmečkih dobrot na Ptuju, kjer za svojo gospodinjsko
spretnost redno prejemajo nagrade in priznanja. V letu 1999 se je v
tem delu Slovenije ponovno obudila skoraj že pozabljena navezanost
človeka na njegovega nekoč najpomembnejšega pomočnika, ki je
pomagal preživeti njemu in njegovi družini. Sodobna mehanizacija je
s polj izrinila konja, tega nekoč vsakodnevnega spremljevalca
človeka in tudi v Žužemberku z okolico ni ta plemenita žival delila
drugačne usode, kot so jo delili konji v ostalih delih Slovenije. S
ciljem ohraniti konja in povečati njihovo število kot jezdno in
turističnim namenom deluje tudi Konjerejsko društvo Suha krajina,
ki sodeluje na mnogih prireditvah.
Počasi se v kraj vračajo tudi nekdanji starodavni običaji in eno
od njih je tudi kračevanje. Na dan sv. Antona Puščavnika se v
mesecu januarju zberejo kračmani, ki na licitacijo prinesejo svoje
domače suho-mesnate izdelke, ki so dobili svoj omamni vonj v
domačih prekajevalnicah. Udeleženci ponudijo svoj mesni izdelek,
naj bo to klobasa, salama ali krača na dražbo, novi lastnik pa
postane tisti, ki za izdelek ponudi najvišjo ceno. Vendar izdelki
ponavadi ne gredo domov z novimi lastniki, saj jih le ti največkrat
prepustijo gostitelju, ki nato pripravi pogostitev za vse
udeležence dražbe, tako pridobljeni denar pa se nameni potrebam
domače farne cerkve. Nekdaj bogato društveno dejavnost v kraju tudi
danes bogatijo člani krajevnega odbora Rdečega križa, ki poskrbijo
za vse starejše in pomoči potrebne občane v kraju in okolici,
društvo upokojencev Žužemberk, radioamaterji, društvo prijateljev
mladine, kajak-raft klub Žužemberk, člani lovske družine Plešivica
in nogometnega kluba Žužemberk. Leta 1998 je bila ustanovljena
Občina Žužemberk, kar je kraju prineslo nova pričakovanja in veliko
upanje, da bo Žužemberk z okolico ponovno zasedel tisto mesto, ki
ga je pred leti že imel v slovenskem prostoru. Le redkim je znano,
da je bila pred več kot stopedesetimi leti Suha krajina z
Žužemberkom ena najbolj razvitih pokrajin v Sloveniji in da je bilo
samo v zgornjem toku reke Krka takrat več kot 2000 delovnih mest. V
začetku tega stoletja je bil Žužemberk pomembno gospodarsko
središče z močno razvito obrtjo, ki jo je uničila prva in nato še
druga svetovna vojna. Počasi se v ljudi vrača nekdanja samozavest
in ponos da so Žužemberčani, potrebno pa bo s skupnimi močmi
postoriti še marsikaj, da bo ta lep kraj, na katerega smo vsi
domačini ves čas svojega življenja neločljivo povezani in se vanj
vedno vračamo s prijetnimi občutki na vse lepo, kar nam je kraj s
svojimi ljudmi pustil v našem spominu.
Vsekakor je v zadnjih letih Žužemberk ponovno oživel in s
praznovanji 600-letnice omembe trga Žužemberk in 1000-letnice
žužemberškega gradu so prinesli v kraj tudi nekaj srednjeveškega
pridiha, saj so viteški turnirji s srednjeveško tržnico turistična
privlačnost, ki privabi v Žužemberk obiskovalce iz vseh koncev
Slovenije. Ob tem pa so člani turističnega in konjerejskega društva
ustanovili še viteški red, ki mu poveljujeta žužemebrški župan
Franc Škufca v vlogi Wolfa Engelberta Turjaškega in predsednik
turističnega društva Vlado Kostevc v vlogi Jurija Turjaškega,
kastelana na žužemberškem gradu.
Obiskati Žužemberk in preživeti počitnice v Suhi krajini,
pokrajini ob zgornjem toku reke Krke, pomeni pobegniti od mestnega
vrveža, smoga, gneče, avtomobilov in divjega vsakdana. Narava, ki
je Žužemberk in Suho krajino bogato obdarila, nudi neslutene
možnosti za obogatitev telesa in duha. Če se radi preizkusite v
športnih dejavnostih, se popeljete s čolnom, s kolesom, lovite ribe
ali se odpravite na lov, ribolov, pohod, se popeljete z
zapravljivčkom, vam ostane to za vedno v spominu in pomeni novo
izkušnjo.
Bogata kulturna in zgodovinska dediščina teh krajev je zares
vredna ogleda: žužemberški grad, cerkev sv. Miklavža, ostanki
rimske ceste, restavriran plavž na Dvoru, cerkev sv. Neže,
večstoletne lipe, ostanki keltskih naselij, mlini, ostanki
papirnice in usnjarne, rimski nagrobniki... Življenje v Suhi
krajini je drugačno kot v razvitih krajih, vendar vsak, ki želi
začutiti, da lahko čas teče tudi drugače, bo lahko našel kaj zase.
Domačini se trudimo, da vam ponudimo pomoč, če jo potrebujete.
Želimo si, da bi več ljudi spoznalo naše kraje in doživelo prijetne
trenutke v Žužemberku, v dolini reke Krke, ob žuborenju slapov, v
prelepi naravi na skrivnostnem kraškem svetu.
To je Žužemberk, Suha krajina, kjer čas teče drugače. Vabi vas
reka Krka z dolino gradov, vabi vas mir, neokrnjena narava,
kulturnozgodovinske znamenitosti in mnogo priložnosti za aktivno
preživljanje prostega časa.
Želimo si, da nas obiščete in Žužemberk tudi sami doživite.
Za zaključek pa prisluhnite še Jakčevemu Janezu, lokalnemu
turističnemu vodniku in neverjetnemu poznavalcu zgodovine teh
krajev.
Žužemberk, oj Žužemberk,
ti kraj prečudoviti.
Z vencem Krke,
z ravnicami polj,
z vinskimi griči in
gozdovi si obdan
in v vsej svoji lepoti,
si od mnogih občudovan.
|
|
Prenesi v  Facebook |
|
