Znane osebnosti

ČASTNI OBČANI OBČINE ŽUŽEMBERK

Naziv častnega občana Občine Žužemberk v letu 2008 je prejel:

Slavko Tekavčič, univ.dipl.ekon., sekretar

Slavko Tekavčič je po rodu Suhokranjec. Življenjska pot ga je hitro popeljala v Ljubljano, vendar ni nikoli pozabil svojih korenin ter je na Suho krajino ohranil lepe spomine. Gospod Tekavčič je strokovnjak na področju financiranja lokalnih skupnosti in svoje bogato znanje je vedno pripravljen deliti in z nasveti pomagati vsem lokalnim skupnostim. S svojim značajem, znanjem in pobudami še vedno pomaga k razvoju Suhe krajine in je ponosen na napredek tega čudovitega koščka Slovenije.

Naziv častnega občana Občine Žužemberk v letu 2007 je prejel:

Anton Papež, univ.dipl.ekon., inž., MBA

Anton Papež s svojo izobrazbo in nadarjenostjo že dolga leta uspešno vodi podjetje UNITECH s sedežem v Škofji Loki in obrat v Ljubljani. Kot uspešen podjetnik z mnogo izkušnjami vsa leta podpira razvoj v Suhi krajini, tako kot sponzor raznih prireditev in društev, kot tudi svetovalec in pobudnik razvoja na področju gospodarstva. Dal je tudi pobudo in pomoč pri ustanovitvi podjetja SK d.o.o., ki se trenutno razvija v industrijski coni Hinje, s tem pa se rešuje problem brezposelnosti v našem kraju. Kot zaveden Suhokranjec ni nikoli pozabil na svoje korenine, čeprav že leta živi od doma, vendar pušča pečat v domačem kraju ter posredno in neposredno pomaga k razvoju in osveščenosti kraja.

Naziv častnega občana Občine Žužemberk v letu 2006 je prejel:

Franc Povirk, žužemberški župnik.

Župnik Franc Povirk je s prihodom v župnijo Žužemberk takoj začel obujati pobudo za obnovo farne cerkve sv. Mohorja in Fortunata. Z izjemno držo in zavzetostjo ter podporo faranov mu je uspelo v dobrem desetletju potrpežljivega dela obnoviti farno cerkev, zgraditi župnišče, postaviti oporni zid, urediti okolico in v cerkev postaviti izjemne baročne orgle. S svojim delom je obnovil tudi vse podružnične cerkve. S svojim delovanjem, ki je bilo zmeraj povezovalno, je prispeval k prepoznavnosti Občine Žužemberk širom Slovenije in tudi preko njenih meja.

Naziv častnega občana Občine Žužemberk v letu 2005 je prejel:

Slavko Gliha, univ. dipl. inž. in oec., predsednik odbora za obnovo žužemberškega gradu.

Slavko Gliha je kot rojeni Žužemberčan poznal in se zavedal pomena kulturne dediščine in gradu za ohranitev identitete trga in Suhe krajine. S svojim dolgoletnim in prizadevnim delom v Ljubljani je pomagal rojakom ter bil eden izmed pobudnikov za ponovno obnovo gradu. Z ustanovitvijo odbora so se začela prenovitvena dela na gradu, ki tako postaja osrednji turistični in kulturni center v dolini zgornje Krke in Občine Žužemberk. Vendar gospod Gliha ni aktiven samo pri delu odbora za obnovo gradu, svojo ljubezen do domačega kraja izkazuje tudi z vestnim in požrtvovalnim delom v vinogradu in v vinogradniškem društvu, požrtvovalno pa je pripravil tudi ponatis knjižice 'V senci žužemberškega gradu'.

Naziv častnega občana Občine Žužemberk v letu 2004 je prejel:

dr. Matija Žargi, umetnostni zgodovinar in muzejski svetnik Narodnega muzeja Slovenije.

Umetnostni zgodovinar dr. Matija Žargi, rojen Ljubljančan, je večino svojega akademskega dela posvetil Suhi krajini, predvsem Dvoru. S svojim raziskovalnim delom je Auerspergovo železolivarno na Dvoru postavil v sam vrh tehnične dediščine Slovenije in ji z literarnim delom Železarna na Dvoru ob Krki 1796-1891 postavil tudi knjižni spomenik. Svoje raziskovalno delo v Suhi krajini pa ni namenil samo Dvoru, ampak ga nadaljuje z odkrivanjem tančic zgodovine trga in gradu Žužemberk. Samo njemu se imamo zahvaliti, da je najdena pesnitev Ropot v Žužemberku iz leta 1560, ki je zgodovinski temelj praznika Občine Žužemberk.

Naziv častnega občana Občine Žužemberk v letu 2003 je prejel: Vinko Globokar, prof., skladatelj, dirigent, učitelj in pozavnist. Skladatelj, glasbenik Vinko Globokar, po starših in srcu Suhokranjec ter Žužemberčan, je zgodovinsko pomemben inovator na trobilih, svetovno znan snovalec s področja avantgardističnih kompozicijskih praks in, navsezadnje, razumevajoč humanist s posluhom za subkulture in socialne razsežnosti. V letu 2002 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Večji del denarnega zneska je namenil za obnovo žužemberškega gradu. S tem dejanjem je nazorno pokazal, da sta srce in duša povezana z domačim krajem.

ZNANI SUHOKRAJINČANI

dr. Ignacij Žitnik (1857 - 1913)

Duhovnik, socialni delavec, politik in časnikar Ignacij Žitnik se je rodil 24. novembra 1857. leta v Fužini pri Zagradcu mlinarju Janezu in Zurčevi Alojziji. Po prvem razredu osnovne šole v domačem kraju je odšel v 1868 leta v Novo mesto in kot odličnjak končal osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na novomeški gimnaziji. V mestu ob Krki je živel pri materini sestri v Kandiji, ki je bila poročena z znamenitim gostilničarjem Zurcem. V osmem razredu so ga vzeli k vojakom, vendar je gimanzijo formalno dokončal, saj je naštet med novomeškimi maturanti. Obiskoval je tudi kadetnico v Trstu, se tam razšel in stopil v bogoslovje. 1883 leta je bil posvečen, bil krajši čas kaplan v Šentjerneju in Dobrniču, 1887 odšel v Ljubljano za stolnega vikarja. 1892 leta je odšel na študij v Rim in se po dveh letih vrnil kot doktor prava. V Ljubljani je dobil za dve leti službo kurata v kaznilnici, kar je bila predvsem njegov redni finančni vir, da se je lažje posvečal drugim dejavnostim, ki so mu 1907 leta prinesle naziv častnega stolnega kanonika, tri leta kasneje pa rednega kanonika in konzistorialnega svetnika. Umrl je 28. decembra 1913 v Ljubljani. Njegova smrt je bila nenadna, saj je klub bolehanju, imel naj bi želodčnega raka, umrl sredi dela. Bila je nedvomno izjemna izguba za slovenski narod, saj je takih ljudi na Slovenskem vselej primanjkovalo.

Dr. Ignacij Žitnik je bil tudi deželni in državni poslanec. 1889 leta je bil izvoljen v volilnem okraju Trebnje - Stična - Žužemberk - Mokronog - Litija - Radeče, po 1908 pa je zastopal notranjske trge in mesta. 1897 je bil izvoljen v dunajski parlament, kjer je tudi zastopal Notranjce. Tudi državni poslanec je bil do svoje smrti. Poleg zavzemanja za narodne pravice vseh Slovencev, tudi koroških, si je posebno prizadeval za svoje dolenjske in notranjske rojake. Kot človek z izjemnim posluhom za gospodarska in socialna vprašanja, je bil tudi član deželnozborskih in državnozborskih odborov, ki so reševali konkretna vprašanja in kjer je bilo možno kaj uporabnega priboriti tudi za svoje volilce. Bil je član proračunskega, obrtnega, tiskovnega, obrambnega, železniškega in šolskega odseka v državnem zboru, načelnik finančnega v deželnem. Velik in koščen je bil znan po svojem stalnem gibanju, delovanju, ki ni poznalo počitka in je krhalo njegovo načeto zdravje. Posebno so mu bili pri srcu slovenski študentje na Dunaju, za katere je zbiral denar kar pri svojih poslanskih kolegih. Fran Šuklje ga je kot svojega tovariša v parlamentu in dragega prijatelja imenoval "kot enega izmed najpoštenejših in najiskrenejših ljudskih zastopnikov". O izjemnosti osebnosti Ignacija Žitnika nam govore tudi mnenja njegovih političnih nasprotnikov. Liberalni Slovenski narod je zapisal ob njegovi smrti, da je bil koncilijantnega značaja in da je užival vsestransko spoštovanje. Njegova velika odlika naj bi bila v tem, da ni bil skrajnež, da je negoval odnose tudi s političnimi nasprotniki, da se je kot politik zavzemal za vse ljudi svojega volilnega okraja, ne pa le tiste, ki so ga volili. Zaradi politične strpnosti naj bi imel celo težave v lastni stranki. Zelo podobno je pisala tudi socialistična Zarja. Tudi ona ugotavlja, da se je od tedanjih klerikalcev "precej blagodejno razlikoval". Bil je konzervativen, priznava pa mu demokratične navade. Poleg neposrednega organizacijskega in novinarskega dela je bil Ignacij Žitnik tudi izvrsten publicist. Bil je razmišljajoč človek, narodno izjemno zaveden, družbeni in socialni politik, ne pa politikant. Mnogo je pisal o socialnih in gospodarskih vprašanjih, pritegovala ga je tudi zgodovina, upal je v južnoslovansko skupnost. Vir; dr. Stane Granda, Suhokrajinski zbornik 2000, Znani Suhokrajinčani, Ignacij Žitnik

dr. Janez Gnidovec (1873 - 1939)

Rojen je bil 23. septembra 1873 v Velikem Lipovcu, v Janžkovi hiši, očetu Jožefu Gnidovcu in materi Jožefi, rojeni Pust, doma z Brezove Rebri. Oče je bil strog in odločen, mati silno mehka in dobrosrčna. Za vsakega berača je imela prijazno besedo; vsak je dobil za pod zob in ležišče. V družini so bili poleg Janeza še bratje Jožef, Karel, Franc in Vincencij. Po materi prezgodnji smrti leta 1880 se je oče petih osirotelih fantičev oženil z Ano Poznik iz Malega Lipovca. Rodili so se jima še štirje otroci. Janez je obiskoval prvi razred ljudske šole na Ajdovcu, nadaljeval pa v Novem mestu, kjer je od leta 1884 do 1892 obiskoval še gimnazijo. Bil je nadarjen za jezike; pri učenju vesten in priden, do sebe strog, do drugih obziren, ustrežljiv in vedno dober. Maturo je opravil z odličnim uspehom. Po gimnaziji se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1896 posvečen. Prvo službo kaplana je nastopil v Idriji. Nato ga je škof Jeglič poslal študirat na Dunaj. Leta 1896 je diplomiral iz klasičnega jezikoslovja in doktoriral iz filozofije. Leta 1905 je bila ustanovljena prva slovenska gimnazija v Šentvidu. Dr. Janez Gnidovec je bil imenovan za njenega prvega ravnatelja. Bil je uspešen profesor, blag mentor in odločen ravnatelj, zaslužen za uporabo slovenskih učbenikov. Med prvo svetovno vojno je bila v prostorih gimnazije zasilna bolnišnica. Dr. Gnidovec je duhovno tolažil ranjence in se prav zaradi njih naučil celo romunščine in madžarščine. Zaradi nemških pritiskov in organizacijskih težav je leta 1919 vstopil v skupnost lazaristov, da bi se povsem posvetil dejavnemu delu za sočloveka in molitvi. Leta 1924 je bil imenovan za skopsko-prizrenskega škofa. Njegov položaj je bil zelo težak: Albanci so bili preganjani, Beograd je dajal prednost pravoslavni veri. Dr. Gnidovec si je prizadeval pomagati zlasti ljaramanom-katoličanom, ki so bili na skrivaj krščeni, v javnosti pa so se kazali kot muslimani. Čez 10 let je škofu Gnidovcu uspelo, da je prenesel sedež škofije iz Prizrena v Skopje.V teh letih je zgradil številne cerkve, kapelice, zavetišče za zapuščene otroke, šolo, prosvetno dvorano in malo semenišče. Organiziral je 9 škofijskih sinod, duhovna in dobrodelna gibanja. Bil je velik zaščitnik revežev; razdal je vse, kar je imel. Njegova ljubezen do siromakov in bolnikov ni poznala meja. Obiskoval jih je v bolnišnicah in po domovih, peš, skromno oblečen, nikoli sit. Prošnje za pomoč so prihajale od vsepovsod. Nikomur je ni odrekel. Sam je živel siromašno in popolnoma predano svojemu poslanstvu. Težko bolan se je leta 1939 vrnil iz Skopja v Ljubljano, kjer je 3. februarja umrl. Pokopan je med sobrati lazaristi na ljubljanskem pokopališču pri Sv. Križu.

Vir; mag. Jelka Mrvar, Suhokranjske poti

Leon Štukelj (1898 - 1999)

Leon Štukelj, legenda slovenskega in svetovnega športa, je odšel malo pred 101.rojstnim dnem. O njem je zapisanega in povedanega toliko in tako natančno, da bo uvod o njem le korak k odkritju za Suhokranjce dragocenega dejstva, da je bila njegova mati Marija Milnar doma iz Zafare pri Žužemberku, da se je Štukelj vedno rad spominjal brezskrbnih počitnic in prav Zafaro ter Žužemberk obiskal na svoji zadnji poti - dober mesec pred smrtjo. Leon Štukelj se je rodil 12.novembra 1898 v Kandiji pri Novem mestu kot tretji otrok očetu Leopoldu in materi Mariji. Kandija je bila takrat primestno naselje na desnem bregu Krke in je spadala v občino Šmihel - Stopiče, kjer je bil kot tajnik zaposlen Štukljev oče, izučen tiskar in mož z odlično pisavo. Živeli so v hiši ob potoku Težka voda, kjer se je Leon naučil plavati. Še preden je vstopil v deško šolo v pritličju stare gimnazije, kjer so poučevali frančiškani, so se Štukljevi preselili v Kastelčevo hišo sredi Kandije. Tu se je seznanil s sovrstniki, s katerimi je začel telovadno pot. Na mladega Štuklja je imel odločujoč vpliv novomeški Sokol, v katerega se je vpisal l. 1907. Prvi javni nastop je imela naraščajska vrsta l. 1908 - v slovesnih oblačilih.

Leta 1910/11 se je Štukelj vpisal v gimnazijo. Leta 1912 je bila zgrajena nova gimnazijska stavba in svetla, velika telovadnica. Telovadba je postala obvezen predmet. Leon je bil določen za predtelovadca, kar dokazuje, da je bil vidno boljši od vrstnikov. Zanimanje za telovadbo se je med gimnazijci še povečevalo. V sokolski telovadnici, v bivši kapucinski cerkvi, sta bila v skupini najboljša Leon Štukelj in Stanko Kuder. Leta 1913 jih je obiskal Stane Vidmar, slovenski gimnastični prvak, ki je postal Leonov vzornik. Z rednimi vajami je Leon vse bolj napredoval. Prva svetovna vojna mu ni prizanesla. Pri še ne polnih 18 letih je bil potrjen za vojaka. Večino časa je preživel na Dunaju kot pisarniški uslužbenec. Tu sta živeli njegovi sestri Pola in Irma, katere mož je bil znani operni pevec Julij Betetto. Aprila 1918 je opravil maturo in se vpisal v 1.semester prava na univerzi na Dunaju. Po končani vojni je nadaljeval študij na pravni fakulteti v Zagrebu, kasneje pa nadaljeval študij prava na ljubljanski univerzi. Vrnil se je v Novo mesto in začel z intenzivno vadbo. Leta 1919 je bil povabljen na akademijo sokolskega društva v Ljubljano. Tam je nastopil na drogu z znanim telovadcem Petrom Šumijem; priznanje ni spodbudo mu je dal takrat dr. Viktor Murnik, najbolj zaslužen za razvoj slovenske telovadbe med obema vojnama. Štukelj si je nekaj časa služil denar za preživetje na Bledu kot tajnik zdraviliške komisije in tudi tam je pomagal pri sokolskem društvu. Zaradi očetove smrti l. 1921 se je še bolj zavzeto lotil študija. Leta 1922 se je udeležil VII.mednarodne tekme Mednarodne telovadne zveze v Ljubljani. Nastopilo je 30 telovadcev v petih reprezentancah: Belgije, Čehoslovaške, Francije, Luksemburga in Jugoslavije. Štukelj je postal prvak na treh orodjih: bradlji, drogu in krogih; drugi je bil na konju z ročaji. Po velikem telovadnem uspehu je z vnemo zaključil študij in leta 1924 že postal pripravnik na Okrožnem sodišču v Novem mestu. Na olimpijske igre v Parizu l. 1924 se je pripravljal sam v Novem mestu. Kljub poškodbi zapestja je dosegel prvo mesto na drogu in kot posameznik v mnogoboju. Postal je prvi Slovenec in takrat Jugoslovan z naslovom olimpijskega prvaka in zlatim olimpijskim odličjem. Rodno Novo mesto mu je pripravilo veličasten sprejem. Tedanji župan dr. Josip Režek mu je zaklical v pozdrav znameniti :"Ave, triumfator!" Za uspehe na olimpiadi ga je na Bledu sprejel tudi kralj Aleksander in ga odlikoval z redom sv. Save V. stopnje. Leta 1926 je Leon Štukelj na mednarodni tekmi v Lyonu dosegel odlične rezultate: prvi je bil na krogih in drogu, tretji na bradlji; jugoslovanska vrsta kot ekipa je zasedla drugo mesto. Pet mesecev po tekmovanju v Lyonu je opravil pravosodni izpit. L. 1927 so ga dodelili za sodnika na okrožno sodišče v Maribor. Tu se je skupaj s telovadnim prijateljem Josipom Primožičem pripravljal na olimpijske igre v Amsterdamu. Olimpiade, ki je potekala od 6.do 10.8.1928, se je udeležilo 11 reprezentanc z 88 tekmovalci. Leon Štukelj je postal olimpijski prvak na krogih in bil tretji v mnogoboju in na bradlji. Tudi po uspehu v Amsterdamu je bil odlikovan z redom sv. Save IV.stopnje. Leta 1930 je na mednarodni tekmi v Luksemburgu zasedla jugoslovanska vrsta 3.mesto; Štukelj je bil 3.na drogu. Julija 1931 je bilo v Parizu predzadnje mednarodno tekmovanje, ki se ga je udeležil Štukelj. Med 44 tekmovalci je v močni mednarodni konkurenci osvojil odlično drugo mesto na krogih in bradlji, tretje na konju z ročaji in peto v skoku čez konja. Star 34 let se je poročil z Lidijo Plemelj in si ustvaril družino. Svojo športno pot je zaključil na olimpijskih igrah v Berlinu l. 1936. Med 111 tekmovalci iz 14 reprezentanc je bil najstarejši telovadec. Na krogih je osvojil srebrno kolajno in tako zaokrožil svojo tekmovalno kariero. Trajala je dvajset let. Udeležil se je treh olimpijskih iger, osvojil tri zlate, dve srebrni in eno bronasto kolajno. Na sedmih svetovnih tekmovanjih je bil dvajsetkrat med prvimi tremi, kar ga uvršča na prvo mesto med slovenskimi telovadci in v svetovni telovadni vrh. Po aktivni športni karieri se je posvetil poklicnemu delu in družini. Med 2.svetovno vojno je dobil za nekaj mesecev sodniško mesto v Žužemberku (o tem je napisal kratke spomine), nato v Črnomlju in nazadnje v Novem mestu. Po vojni so se Štukljevi vrnili v Maribor, kjer je Leon Štukelj živel anonimno uradniško življenje. Šele v šestdesetih letih so ga začeli odkrivati in mu podeljevati različna priznanja.

Med drugimi je prejel:

• plaketo Jugoslovanskega olimpijskega komiteja 1967;
• naslov častnega občana občine Novo mesto;
• zlati grb mesta Maribor;
• olimpijski red l. 1987.

Leta 1989 je izšla njegova knjiga Mojih sedem svetovnih tekmovanj, ki je dragoceno osebno pričevanje olimpionika. Ponosen ta to, da smo Slovenci dobili lastno državo, je bil Leon Štukelj med podpisniki listine ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja Slovenije l. 1991. Kot gost se je udeležil letnih olimpijskih iger v Barceloni. Ob 100-letnici olimpijskih iger moderne dobe v Atlanti je bil gost predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja J.A.Samarancha. Pred svetovnim občinstvom je z mladostnim korakom, bistrino duha in preprostostjo požel pravo navdušenje. Na svoji bogati in dolgi življenjski poti je postal glasnik mlade države, ki jo je nagovarjal z "ljuba Slovenija". Leon Štukelj je vzornik za zdravo in športno življenje, človek izjemnega duha in preprostih človeških vrlin, ki je zaznamoval čas in se zapisal v zgodovino. V nekem članku o Leonu Štuklju je bilo zapisano, da je bila njegova mati Marija, rojena Milner, doma iz Zafare pri Žužemberku. Spomladi leta 1998 je bilo to in kdo ve, zakaj se o tem ni pisalo ali govorilo vsaj v Suhi krajini že poprej. Odkritje, da je korenina rodu najstarejšega olimpionika sveta suhokranjska, nas ni le presenetilo, ampak tudi razveselilo in navdalo s ponosom.

Suha krajina, pozabljena in dolgo zaostala dežela še neokrnjene lepote torej lahko na seznam velikih mož napiše novo ime, katerega rod še živi na domačiji njegove matere - pri Bildovih v Zafari 11. Še več: skromno hrani spomine na Štukljeve obiske, njegova prijazna sporočila in pozdrave z raznih koncev sveta. Pred praznovanjem Štukljeve stoletnice sta bili slovenska in svetovna športna javnost usmerjeni v občudovanje in odkrivanje izjemne osebnosti - Leona Štuklja. Ob številnih knjigah, člankih, razstavah, slavnostnih sprejemih pri najvplivnejših državnikih sveta, ki so z neprikritim občudovanjem segali v roke temu prijaznemu, bistremu in odličnemu stoletniku, smo začutili, da smo kot Suhokranjci in šola vendarle na poseben, dragocen način povezani z njim. Odločili smo se, da v raziskovalni nalogi proučimo manj znani del njegovega otroštva v Zafari, poiščemo vse, kar živi v spominu potomcev materinega rodu in iztrgamo pozabi v besedi in fotografiji.

Vir; mag. Jelka Mrvar, Suhokrajinski zbornik 2000, Znani Suhokrajinčani, Leon Štukelj

dr. Anton Kuhelj (1902 - 1980)

Akademik, doktor tehniških znanosti Anton Kuhelj, diplomirani inženir, se je rodil 11.11.1902 na Opčinah pri Trstu kot najstarejši od petih otrok v družini pristaniškega delavca. Mati je bila Tržačanka, oče pa po rodu z Vrhovega pri Žužemberku. Odraščal je v skromnih razmerah, vzgojen v katoliškem prepričanju ter v duhu slovenske narodne zavesti. Gimnazijo je obiskoval v Trstu in v Kranju. Leta 1927 je diplomiral iz elektrotehnike. Posvetil se je študiju mehanike in bil l. 1936 promoviran za doktorja tehniških znanosti. Že pet let potem je postal izredni, leta 1946 pa redni profesor s področja mehanike. Na tem mestu je ostal vse do upokojitve l. 1976. Kot gost je predaval na drugih univerzah tedanje Jugoslavije in izven nje. Bil je dekan tehniške fakultete in rektor ljubljanske univerze. Leta 1949 je postal redni član SAZU. Umrl je 31.7.1980 za posledicami prometne nesreče. Za dr. Kuhlja je veljalo, da je znal najbolj zapletene stvari razložiti jasno in preprosto. To je dokazal s knjigama Tehnika v vsakdanjem življenju (1960, 62, Mohorjeva družba). Za letalstvo se je navduševal že kot otrok. Med 1. svetovno vojno je izdeloval modele. Leta 1927 se je začel poglobljeno posvečati temu področju. Po zamislih in teoretičnih študijah sodi dr. Anton Kuhelj med začetnike slovenskega letalstva. L. 1929 je napravil trdnostne račune za letalo "Lojze" inženirja Stanka Bloudka, graditelja planiške velikanke. Leta 1933 se je lotil načrta svojega prvega motornega letala - dvokrilnega enoseda z imenom "Janez", sledil je enosedežni dvokrilec "Tonček" (poletel l. 1937). Bil je znanstveni svetovalec v letalskem inštitutu v Zemunu. Po njegovih načrtih je nastalo prvo jugoslovansko štirisedežno letalo. Bibliografija dr. A. Kuhlja obsega številne znanstvene in strokovne sestavke, samostojne publikacije, skripta in knjige. Kot izjemen učitelj je vzgojil mnogo vrhunskih strokovnjakov. Bil je učenjak izjemne širine in temeljitosti znanja, ki se je raztezalo od osnovnih matematičnih in fizikalnih ved, preko njihove uporabe v tehnični mehaniki, do konstrukcijskih rešitev na področju letalstva, strojništva in hidrotehnike. Užival je velik ugled in dobil visoka priznanja. Njegova beseda je bila jasna, preudarna in stvarna. Preprost in skromen je bil navezan na domačo grudo. V modrih očeh se je zrcalila mehkoba in toplina dolenjskega sveta, od koder je korenina njegovega rodu.

Vir; Suhokranjske poti, št. 17, mag. Jelka Mrvar

dr. Fran Bradač

Ciril Zajec

Jože Mlakar

Marjan Legan

Vinko Globokar

Prenesi v Facebook