Znamenitosti

NARAVNA DEDIŠČINA

Krka

Dolina reke Krke je osrednji vodotok Suhe krajine. V zgornjem toku je Krka tipična kraška reka s širokim zaledjem podzemnih pritokov in edina slovenska reka, v kateri se izloča lehnjak. V zgornjem toku je kar 90 lehnjakovih pregrad, ki so najslikovitejše ravno na območju občine Žužemberk, pri Žužemberku in na Dvoru.

Ob lehnjakovih pragovih so v preteklosti zgradili mnoge vodne mline in žage, v Žužemberku pa je deloval tudi eden izmed najstarejših papirnih mlinov na Slovenskem. Reka Krka je ena ''najbogatejših'' rek z ribami, v preteklosti pa so v njej plavali daleč naokoli znani krški raki. Reka je danes znana po vodnih športih in privlačna za številne ribiče. Slika 1. Lehnjakovi pragovi

Med naravne znamenitosti sodijo še jami in lipi pri Brezovi Rebri, Černičkova jama in Šolnovo brezno pri Prevolah. V zadnjem času postaja "Suhokranjski Triglav" 888 m visok Sveti Peter na tromeji občin Dolenjske Toplice, Kočevje in Žužemberk vse bolj priljubljena točka, na kateri so člani Planinske skupine Dvor postavili zavetišče.

KULTURNA DEDIŠČINA

Grad

Izjemna pa je tudi kulturna dediščina, ki se je izoblikovala skozi neverjetno zgodovino teh krajev, saj je na območju občine razglašenih kar 54 kulturnih spomenikov, med temi jih je 12 državnega pomena.

Žužemberški grad je eden najslikovitejših in tipičnih srednjeveških trdnjav na Slovenskem. Njegovi ostanki se mogočno dvigajo na strmem skalovju nad reko Krko. Kamnita vrata štirioglatega stolpa naj bi imela vklesano letnico 1000, kar priča, da bi dal grad postaviti Viljem I, mož sv. Eme, ki je bil takrat krajišnik Savinjske krajine. Grad je leta 1295 kupil od takratnega lastnika Heinzelina pl. Marainwetza goriški grof Albert II. Po izumrtju goriških grofov leta 1374 preide grad v last Habsburžanov, nekaj časa naj bi grad imeli v najemu tudi celjski grofje. Leta 1538 grad kot deželno-knežjo posest odkupita Turjačana, brata Jurij in Wolf Engelbert pl. Auersperga. Najbolj znani lastnik gradu je bil vsekakor Janez Vajkard I, knez Auersperg, vzgojitelj cesarja Ferdinanda III, svetnik in tudi prvi minister v habsburški monarhiji, ki leta 1677 ustanovi primogeniturni fidejkomis, neprodajno posestvo, ki prehaja iz roda v rod. Z gradom so povezane mnoge zgodbe, predvsem tragične. Prva je iz leta 1559, ko je na svečnico in semanji dan grad zavzel Gregor, nezakonski sin Jurija Turjaškega. Žužemberk 2003Zavzetje ni trajalo dolgo, saj je bil v bližini Herbart Turjaški, ki je premagal napadalce. Le-ti končajo vrženi čez grajsko obzidje, trupla pa so bila odnešena v gozd. Leta 1575 je udomačena medvedka na grajskem dvorišču umorila Ano von Eck, ženo Ivana Turjaškega. V spomin na ta tragični dogodek so na trgu zasadili lipo, ki je rasla do leta 1999. V gradu so bile hude ječe, kasneje razni uradi in okrajno sodišče, ki se leta 1893 izseli. Grad začne nato propadati vse do druge svetovne vojne, ko mu februarja 1945 zavezniška letala z bombardiranjem zadajo zadnji udarec. V 60-tih letih 20. stoletja se je začela obnova gradu, ki dobi nov zagon v letu 1996 z ustanovitvijo odbora za obnovo gradu. V poletnih mesecih potekajo na grajskem dvorišču, v nekdanji vinski kleti in na trgu pred gradom, Poletne grajske prireditve na žužemberškem gradu, ki jih že od leta 1997 uspešno organizira Turistično društvo Suha krajina. Največ zanimanja in obiskovalcev pritegnejo Trški dnevi s srednjeveškim dnevom, ki se odvijajo v okviru praznovanja občinskega praznika 15. julija.

Plavš

Območje Auerspergove železarne na Dvoru. V dolini reke Krke je bila že od predrimskega obdobja pa do konca 19. stol. razvita obdelava železa. Železarna na Dvoru je bila v 19. stoletju eden največjih industrijskih obratov na Dolenjskem. Od ustanovitve leta 1763 so bili lastniki Auerspergi, Turjačani, ki so tega leta od rudarskih oblasti dobili dovoljenje za postavitev plavža in fužine. Odločilno vlogo pri razvoju železolivarne je imel Ignac Pantz, ki je leta 1822 postal direktor. Poleg različnih naprav za industrijo in gradbeništvo so izdelovali tudi predmete umetniškega liva, kot so: svečniki, okrasni krožniki, grbi, peči, nagrobni križi, vodnjaki in tudi mostovi. Leta 1891 je železolivarna zaradi prehude konkurence in predrage proizvodnje prenehala z obratovanjem. Posebno mesto v smislu izjemnega tehničnega spomenika pa je železarni postavil dr. Matija Žargi s svojim raziskovalnim in literarnim delom.

Cerkev sv. Nikolaja (Miklavža) v Žužemberku je danes najstarejša še ohranjena cerkev na območju občine. Cerkvica je bila zgrajena v 13. stoletju, v gotskem slogu, kasneje dozidana. V cerkvici je baročni oltarček in znamenite freske iz 14. stoletja. Fresko Adam in Eva naj bi naslikal celo Janez Ljubljanski, takrat najpomembnejši slikar fresk. Zunaj, na fasadi, je vidna freska vihar na morju in vzidan rimski nagrobnik.

Cerkev sv. Neže na Lopati. Cerkev s kvadratno ladjo je bila zgrajena v 13. stoletju. V cerkvi je glavni oltar s kipi sv. Neže, sv. Lucije, sv. Katarine, sv. Marka in sv. Luka, v atiki pa slika nadangela Mihaela. Cerkev je še danes taka, kot je bila l.1706, ko je postala podružnična cerkev hinjske župnije. Cerkev je od leta 1990 v obnavljanju Restavratorskega centra iz Ljubljane.

Ostanki rimske ceste. Rimska cesta je vodila po obronkih gričev iz Acerva (Ivančna Gorica) skozi Žužemberk, Dvor naprej proti Črnomlju. Ta cesta je nekoč predstavljala glavno povezavo z ostalim svetom za ''Venete'' oziroma za takratne prebivalce tega območja. Kasneje je bila po tej cesti speljana cesarska trgovska pot. Cesta je bila v uporabi vse do 1859, ko so zgradili novo cesto po dolini reke Krke. Ob rimski cesti stoji veliko naravnih in kulturnih znamenitosti, med drugimi tudi Naralov križ, v bližini Trebče vasi. Ostanki rimske ceste so lepo vidni pri cerkvici sv. Marjete nad vasjo Vrh pri Križih in v vasi Zafara pri Žužemberku.

Spomenik NOB Spomenik NOB na Cviblju stoji na 305 m visoki vzpetini imenovani tudi Tumplac, ki se dviguje nad Žužemberkom.

Spomenik z grobnico, v kateri so pokopani posmrtni ostanki padlih, je bil postavljen v spomin 1140 padlih partizanov, ki so izgubili svoje življenje v bojih v Suhi krajini. Med njimi so tudi tujci, pripadniki mednarodnih partizanskih enot, ki so bile v sestavi slovenske narodnoosvobodilne vojske. Spomenik, ki je delo kiparja Marjana Tepine, je bil postavljen leta 1961.

Med pomembnejše spomenike sodijo še Praznikova domačija v Borštu, rimski nagrobniki, ostanki antičnih naselbin in gomil, skupine kozolcev in mnoge podružnične cerkve. V občini je zelo razgibano tudi kulturno življenje, predvsem mnoge pevske skupine in zbori, ki delujejo v okviru kulturnih in drugih društev. Izjemne uspehe dosegajo naši športniki, predvsem odbojkarji, ki so člani druge državne odbojkarske lige in tudi najmlajše selekcije, ki so v vseh kategorijah večkratni državni prvaki. Zelo so aktivni gasilci in tudi turistično društvo, ki je med prvimi v Sloveniji pridobilo status društva, da deluje v javnem interesu. Aktivni so tudi vinogradniki, ki vinorodna območja zasajajo s cepljenimi trsnimi sadikami. Pohvaliti velja tudi vse prizadevne člane, ki v mnogih društvih in klubih skrbijo za aktivnosti skozi celo leto, od teh še posebno članice društva kmečkih žena in člani konjerejskega društva. Zapisal: Vlado Kostevc